Mesto akumulacije spomina je v nedrju državnih aparatov, ki jih nova država uporablja z zvrhano mero simbolnega nasilja glede preteklosti in povezave s fizičnim uničenjem partizanskih spomenikov ter izbrisom knjig in idej, ki so obujale spomin na neuvrščene, modernistične, partizanske in socialistične čase. Akumulacija nacionalnega spomina krepi dejanske etnične in pravne politike »čiščenja« ljudi, ki niso ustrezali idejam in novo zamišljenim mejam novih nacionalnih držav. V tej novi pripovedi je bila partizanska zapuščina videna kot najbolj moteč element, ki vznemirja spomine na preteklost in vizije prihodnosti. Tisto najbolj univerzalno, transnacionalno in utopično.